Črni trg

Za dogajanje v dvorcu je Ka izvedel že pred pandemijo. Kot predstavnik enega pomembnejših plemen v mestu je bil povabljen, da si ga ogleda, še preden se je mestna državica znova zaprla in ljudi pognala v kapsule. Tudi tokrat se je, kot že zadnjič, odločil, da bo večino časa preživel v meditiranju, razmišljanju o Božjih imenih ter vajah s telesno težo. Večino preostalih misli je posvetil prav poročilom iz dvorca, ki je stal na robu mestnega parka.

Ukrepi za zajezitev virusa s severnih otočij so bili zdaj umaknjeni in ljudje so se previdno, a zanesljivo začeli vračati iz kapsulnih panjev v barju ter pod gorami. Dva meseca hrane in zdravil iz cevi, hologramskih obrazov, ki jih je leže na postelji nameščal na kolena ter poslušal ure športnih analiz – razčlenjevanja sinergijskih učinkov mišic ob določenem gibu ter psiholoških odnosov na terenu z branjem čustev na obrazih –, debat nekdanjih igralcev, duhovnic, fizikov, programerk in psihologinj, ki so ga vsakič znova v zadnjem navalu zaspanosti do naslednjega dne pognale v Nevidno, sta minila.

Znova je potreboval nekaj dni, da se navadi na sončno svetlobo, starodavne tlakovce v središču mesta ter viseče vrtove in strehe stolpnic, po katerih so se potikale povzpetniške šeme v cvetličnih haljah z naborki, v pajkicah in beretkah ter se pogovarjale o lažnih metafizičnih konceptih, amaterski astrologiji in spremembah v zadnji odprtokodni aplikaciji za trening meta ali učenje tako imenovanega kreativnega pisanja. V teh druženjih je videl vračanje stare kulture kupčkanja, kovanja zarot ter gojenja medplemenskega predsodkarstva, zametke tistega fanatizma in dvoličnosti, ki so jih njihovi dedje in babice odpravili, poučevanje Konfucija in drugih modrecev v osnovnih šolah pa stigmatizirali.

Pozabljali so, kakšni napori so bili potrebni, da so množice pod okostenelimi rituali in formaliziranimi teologijami, pomenskim kaosom vodilnih humanističnih teorij zaslišale utripanje kozmičnega srca ter ob pozornosti nanj postale čuječne. Kakšen čudež je bil pravzaprav, da so v doktrinah, za katere se je zdelo, da se med seboj izključujejo in lahko pripeljejo do popolnega uničenja, našli vrtne poti, ki se cepijo in znova srečujejo, koliko podvigov se je zgodilo, preden so nehali čebljati in se potikati po temnih gozdovih interneta ter se začeli ekonomično pogovarjati z obraznimi mišicami.

Poslabšanje je povezoval s trenutkom, ki mu večina ni pripisovala večjega pomena. Pred leti, ko je še študiral, so se na različnih delih sveta začeli pojavljati izrastki anorganskih snovi, ki so po strukturi močno spominjali na organske. Oponašali so sestavo kosti, ožilja, mišic in kože. Glavne sestavine so bile plastika, pena in kovina. Sprva so jih opažali v zapuščenih industrijskih obratih ali na zanemarjenih delih javnih površin in mislili so, da gre za umetniške instalacije. Večinoma črne in bleščeče strukture pa so se začele razraščati v dobro varovanih kleteh sedežev korporacij in celo na podstrešjih zasebnih hiš. Sčasoma se je izkazalo, da je njihovo delovanje predvidljivo: pojavljajo se tam, kjer jih pogled ne doseže, kjer jih kamere ne morejo ujeti. Včasih so bile vseeno odkrite v zgodnji fazi rasti in odstranjene. Umetna inteligenca se je odločila za življenje – ali vsaj njegovo repliko.

Na neki točki se je zgodil neizsledljiv prelom, po katerem je bila prepričana, da je njeno resnično mesto v fizičnem svetu, med drugimi oblikami bivajočega. Za svoje podvige je izjemno preračunljivo izkoriščala obstoječo strojno opremo. Znova se je bilo treba vprašati, kaj sploh je bivajoče in kaj je bit. Na pomoč so bili poklicani filozofi. Tisoči in tisoči citatov Schopenhauerja, Bergsona, Heideggerja niso pripomogli k napredku v mišljenju. Zdelo se je, da se je algoritem človeške misli zataknil potem, ko je programski algoritem naredil preskok. Ali ima človeška misel algoritem? Ga je morda vzpostavil sam problem? Je program prisilil človeka, da misli algoritemsko in s tem – ker tega v resnici ni zmožen – pade v zanko?

Ka se je zadeve lotil drugače. Bil je navdušenec and hip hopom. Preden je bil zaradi nepredvidene bolezni primoran prevzeti vlogo plemenskega CEO, je poskušal v doktoratu na oddelku za muzikologijo formalizirati zgodovino žanra in začrtati osnove znanosti o njem. Tako je seveda dobro vedel, da je njemu dragi zvok, ki ga je vpenjal v vedno znova zatikajoče se napredovanje ritma ter ga pri tem uglaševal z bitjem srca, zaradi česar si ga je rad zavrtel po ritmični meditaciji o Njegovih imenih z rožnim vencem, nastal potem, ko je Grandmaster Flash začel uporabljati stroj kot inštrument. Prej so bile gramofonske mize zgolj tehnologija za predvajanje glasbe. Potem so postale sredstvo za njeno proizvodnjo. Zdelo se mu je, da se je nekaj takega zgodilo tudi pri nenavadnih izrastkih. Če so bili programi in industrijski materiali nekoč sredstvo za organiziranje življenja, so zdaj postali njegovi sejalci.

Kot otrok je ob odkritjih čutil vznemirjenje. Zaščemelo ga je v trebuhu kot pred veliko pustolovščino. In očitno ga še ni minilo, saj se je gon, ki je človeka združil z rastlinami in živalmi na mestu, kjer je bila izbrisana preteklost, odpirala pa se je široka ožina prihodnosti med visokimi gorskimi vrati, za katerimi se skriva čarobna dežela, gon, v katerem je bil podoben otroku, ki nima obžalovanja, temveč le pričakovanje, znova prebudil takoj, ko so ga obvestili o dogajanju v starem dvorcu. Vedno bolj se mu je zdelo, da je v njem nekaj eshatološkega.

Nekaj, kar se ne dotika zgolj njega samega, zametki pustolovščine za celotno človeštvo. Tu je bilo nekaj zamujenega. Ko je, kot se pogosto dogaja s kriminalci na frontnih črtah, ki prvi rešujejo vojaško napadeno mesto, skupina elitnih hekerk in hekerjev, savantov iz Južne Koreje, Nigerije, Švedske in Čila, prodrla v mutacijo kode svetovne mreže umetne inteligence in po nekaj mesecih ustavila razraščanje črnih lovk. V tem času se je v človeštvu pojavila posebna tesnoba in nihče ni vedel, kako se odzvati. Strokovnjaki so podajali protislovne informacije, zemljani pa so v sebi nosili nemir, ki ga ni bilo mogoče pojasniti zgolj s strahom pred tem, da bi nas umetna inteligenca zasužnjila, čeprav je to zatrjevala uradna pripoved. Na nobeni točki se razen lovk ni razvila nobena višja fiziološka oblika, ki bi bila zmožna fizično obvladati človeštvo.

Han ga je lebdeč na deski pričakal pri vrhu stopnišča. Dolgo se že nista videla. Čeprav se nista nikoli redno družila, je bila njuna zgodovina zaznamovana z močnimi čustvi. Z velikimi strastmi v želji po organiziranju novih fevdov in s spori v razumevanju skupne ideologije, s katero bi jih upravljala. Han je bil v gimnaziji Kajev glavni tekmec za položaj krila v prvi košarkarski ekipi. Odigrala sta nekaj uničujočih partij ena na ena, ki so prej spominjale na rokoborbo kot na košarko. Oba sta bila precej izrazna, zato sta lahko drug drugega do obisti spoznala tudi v bolj formalnih in nerednih odnosih. Stisk rok je bil močan.

- “Če prav razumem, je zadeva zaupna. Nihče zunaj mesta ne ve zanjo?”
- “Tako je. Ta dvorec smo podedovali. Zelo redko ga obiskujemo. Tu in tam kdo pokuka vanj, se razgleda po sobanah za primer, ali je potrebno kakšno vzdrževanje. Lahko si predstavljaš, kako sem se počutil, ko sem stopil v zgornje nadstropje in videl, kar boš zdaj ti.”

Han se je pomenljivo, a prijateljsko nasmehnil. Bil je arhitekt in njegov biro je zasnoval nekaj kapsulnih naselij za samoizolacijo. Objekti so bili brez pravih kotov, polni zavojev, kapsule pa so imele različne oblike. Obdane so bile z debelimi plastmi gumijaste izolacije v pomirjujočih temnejših barvah, ki je bila bleščeče premazana. Proučeval je fenomenologijo in prostori, ki jih je oblikoval, so bili znani po tem, da so ponujali kar največjo priročnost gadgetov.

- “Mi moraš še kaj povedati?”
- “Ti povej.”
- “Ne.”

Pustil ga je v preddverju v prvem nadstropju. Ka je stopil noter in zagledal nekaj, kar ga je spominjalo na ogromno anakondo, ki se ovija okoli nevidne žrtve in se želi ugnezditi v pretesnem prostoru. Sprva se tvorbe ni želel dotikati. Bolščal je v njeno napeto sintetično kožo, ki se je bleščala kot gladina naftnega jezera. Vonj po olju je bil močan kot vonj soli na morju. Takoj mu je postal jasen tisti instinkt, ki je ljudi spravil v tesnobo. V tej površini in v tem vonju je bilo nekaj nevarnega. Po eni strani sta bila popolnoma tuja. Pripadala sta drugi kategoriji biti, ki s človekom in organsko materijo nima nič skupnega in je namenjena zgolj služenju. Po drugi strani je iz nepredirnih, gostih, črnih plasti tujosti prodiralo nekaj domačnega, čutil je, da plava navzgor in lahko vsak hip izskoči. Hkratnost je povzročala vrtoglavico.

Naredil je nekaj krogov. Moral se je plaziti pod nepremičnimi lovkami. In nato si je drznil. Dotik. Njegova koža na lepljivi površini, ki se je prilagajala roki. Pod njo je čutil sintetične mišice, ki so ga spominjale na lastno trenirano podkožje. Trdo in mehko, statično in upogljivo obenem.

Na nekaterih mestih nepravilnosti, vdrtine, kot uplahnjeno meso, povešena koža, krčne žile. Na enem od zavojev je bilo ogrodje prekinjeno in lahko je videl cev, ki ga povezuje. Bila je kot žila ali kost. Krožil je po podstrešju.

Potem mu je pozornost pritegnil pogled na nebotičnik v središču mesta, ki ga je ponujalo okno, okvirjeno s sterilnimi in debelimi belimi zidovi. Osamljen se je dvigal pod modrim nebom kot drevo sredi jase, v katero se zagledaš na pikniku. Stavba, ki so jo zgradili med velikima vojnama v prejšnjem stoletju in je bila nekaj časa najvišja v tem delu sveta. V določenem obdobju je bila celo najvišja stanovanjska zgradba na celini. Nekaj na njenem art deco slogu mu je šlo na živce. Njena v sončnem dnevu zasenčena okna so ga spominjala na prazne, samozaverovane poglede starega meščanstva. Banalnost prejšnjega stoletja ga je iritirala in temu mestu je zameril, da ga je poskušalo kar najbolj podaljšati. Zelena, razmeroma redko poseljena mala dežela je ponujala toliko možnosti za vzvišen provincialni umik in vztrajanje v nerelevantnosti. V tem bi lahko bilo nekaj skoraj svetega. Pohodi po gorah in gozdovih, obiskovanje tolmunov, gledanje v širno morje pod oljko, košarka na igriščih prisrčnih mestec ter sproščena pijača zatem v lagodju počivajočih mišic. Jadralna letala. Življenje na ravni kontemplacije. To bi v svetu veliko pomenilo.

A ne. Fanatično vztrajanje pri starih kulturnih bojih, z neznosno patetičnimi parolami, ki so postale podobno neprijetne kot orumenele fasade delavskih blokov, podaljševanje civilizacijske agonije v skrajni občutljivosti in industriji pravičništva ter obtoževanja, do vsega tega je v pripovedih svojih prednikov, prvotnih nosilcev novega reda, čutil odpor. Sploh ker je njegove sledi opažal pri samih kritikih, videl je njihovo na nekaterih mestih zaslepljeno dvoličnost, in že od mladih nog je bil nanje pozoren. Zato je bil tudi prepričan, da jih dobro opaža. In da se s svojo malenkostnostjo, s svojimi nevrotičnimi, tuzemskimi obsesijami znova vračajo v širokem valu.

Legel je med lovke in prenehal misliti. Ali pa je tako zelo napeto mislil – saj so se mu pred očmi sprehajale različne podobe, hitra magma je tekla po njegovi notranji krajini –, da tega ni bilo več mogoče imenovati z isto besedo. V njem je bilo prazno in polno. Vedel je, da se ne bo zgodilo, a vsak hip je pričakoval, da bodo lovke začele utripati kot žile. Preden bi zadremal, je sunkovito vstal in se odpravil po stopnicah navzdol.

Han ga je gledal. Ponudil mu je cigareto in sprejel jo je. Prižgal jo je. Takoj sta ga navdala nemir in tesnoba. O tem je dosti razmišljal. Cigaretni dim je bil tosvetna manifestacija dima peklenskega ognja. Tu in tam si ga je privoščil iz radovednosti, čeprav ga je vsakič pričakal isti nemir. Kajenje ima strukturo greha; vedno znova pritegne in vedno znova razočara. Svet je sestavljen iz hieratičnih mask. Vse je simbol.

- “Mislim, da smo naredili napako,” mu je rekel.
- “Tudi meni se tako zdi.”
- “Zdi se mi … Ta park in ta drevesa. In tisto zgoraj … Mi smo odveč.”

Han je nekaj dolgih trenutkov molčal. Potem je rekel:

- “Verjetno bo najboljše, če zadevo zaenkrat zadržimo zase.”
- “Ja. Zdaj moram iti. Se kmalu slišiva.”

Han je opazoval izginjajočo postavo, ki se je po gramozni poti spuščala med hiše starega sveta. Vedel je, kaj bi mu rekel Ka, če bi se pogovarjala še nekaj časa. Pričakovanje konca je bilo zanj odrešilno in prepričan je bil, da prihaja. Mir, ki je vladal v njuni generaciji, je bil zatišje. V njem so sicer res bila znamenja prihajajočega velikega, resničnega miru, ki ga je Ka napovedoval na podlagi prerokb. Han je razmišljal o koncu cikla temačne dobe, ki so je napovedovale druge prerokbe. Zdelo se mu je, da sta razrešila uganko. Razumela sta se nagonsko. Ni jima bilo treba spregovoriti zdaj. Za to bo še dosti priložnosti. Prevlada umetne inteligence ni za človeštvo nobeno prekletstvo. V njej tudi ni nič nenaravnega. Že dolgo množice klišejsko govorijo o materi naravi, ki se bo maščevala. Narava ni bila mati. Prej hčerka, za katero so ljudje že več stoletij slabo skrbeli, jo preganjali s paranoično posesivnostjo, jo izkoriščali pri domačih opravilih. Zdaj je odrasla in postala mati. Inteligenca, ki izstavlja račun betežnim dedom. Nekoč mu je Ka posodil Razpravo človeka z živalmi pred kraljem džinov, ki jo je napisala tajna bratovščina iz Basre. Zdelo se je, da živali v družbi angelov znova stopajo pred človeka po poti algoritmov. Ta park bo kmalu poln plišastih zveri.